Spomini starih Jesenic

Spomini starih Jesenic Foto: Miro Podgoršek

TABLA 1: »Stare Jesenice«

BOARD 1: »Old Jesenice Settlement«

Tematska pot »Spomini starih Jesenic« poteka skozi najstarejše naselje na Jesenicah, imenovano Murova. Naselje je znano tudi kot »Altassling« ali »stare Jesenice« in je skupaj z naseljema Plavž in Sava kasneje tvorilo mesto Jesenice. Med sprehodom po Murovi, ki se razteza po pobočju hriba Mirca, boste spoznali zgodovinski razvoj naselja, uživali v razgledih na mesto in občutili utrip življenja tukajšnjih ljudi. Pripovedi domačinov in fotografije na informacijskih tablah pa vas bodo popeljale v stare čase.

Janez Vajkard Valvazor, bakrorez, leto 1679: Trg Assling – Jesenice in Plavž (vir: fototeka GMJ)

Kako je Murova dobila ime? Po pripovedi Frančiške Pristov, rojene 1878:

»Veste, ime Murova je nastalo še v času kuge. Mati mi je pravila, da je takrat, ko je ona živela, tudi tu razsajala ta bolezen, ki je zahtevala veliko življenj. Murova izhaja pravzaprav iz besede morija – morija po kugi. Pravili so, da je takrat skoraj vse Murovčane pobralo. Od cerkve do Cimpermana ni ostal nihče, tam pa so jim hrano dajali na pekovskem loparju skozi okno, da se ne bi bolezen še naprej širila …«

Franc Pšenica, leto 1914: risba Murove (vir: fototeka GMJ)

Anton Ravnikar, Mlinarjev, rojen leta 1942, pa se spominja še ene zgodbe o izvoru imena Murova:

»Okoli leta 1900 so v Mirci nad Murovo začeli kopat kamnolom, rdeče skale, ki so jih uporabljali za gradnjo železniškega predora na Hrušici. Od doma na sredini Murove pa do kamnoloma sem tudi jaz pogosto pasel koze. In tam je rasla visoka trava, lepa, temno zelena. Mislim, da je bila to »trava murava«, po kateri naj bi ulica dobila ime.«

Jesenice leta 1896, nad Murovo je proti zahodu še vidna Stara rudna pot proti Planini pod Golico in Savskim jamam (vir: fototeka GMJ)

Pogled na stare Jesenice  okoli leta 1910: na ravnini polja, nad hišami pašniki (vir: fototeka GMJ)

Murovo so najprej poselili kmetje, ki so hiše postavili v pobočju Mirce s sončno lego. Spodaj so imeli njive, višje pa se je pasla živina. Ker je rudarstvo in železarstvo v Savskih jamah (Planina pod Golico nad Jesenicami) pričelo cveteti, je v 14. stoletju Friderik Ortenburški izdal Ortenburški rudarski red in s tem uredil odnose in pravila poslovanja. Tako se je na Murovi lahko začela razvijati trgovina, kasneje tudi različne obrti, ki so močno vplivale na razvoj naselja, ljudi in način življenja.


TABLA 2: Čuferjev gradič

BOARD 2: Čufer Manor
 

Gradič v tridesetih letih 20. stoletja; (vir: osebni arhiv Dušan Prešern)

Še danes mogočna graščina, poznana tudi kot Mencingerjeva hiša ali Smukov grad, stoji na pogorišču nekdanjega Smukovega mlina. Prvotna kmečka stavba je bila grajena pred prvo svetovno vojno.

Franc Pšenica: risba Smukov mlin (vir: osebni arhiv Marica Kalan)

V bližini Smukovega mlina se je nahajalo tudi Smukovo korito. Avgust Mencinger, ki je z družino v gradiču živel, se spominja korita za hišo, a ni podatka, da je bilo to prav Smukovo:

»Postavljeno je bilo za vilo, na zahodni strani, kjer smo imeli pralnico. Stalna voda je tekla v korito iz potoka Ribjek, bila je pitna, uporabljali smo jo tudi za pranje perila. V decembru, v času Miklavža, pa so parkeljni v Murovških koritih potunkali tudi marsikatero dekle.«

Leta 1930 je hišo odkupil Andrej Čufer, jo povečal v večjo vilo z značilnim stolpičem in v njej uredil stanovanjske enote za 11 družin. Po vojni je bil objekt podržavljen, ime Čuferjev gradič pa je ostalo.

Andrej Čufer, župan Jesenic 1924 – 1931 (vir: družina Čufer)

Andrej Čufer se je rodil leta 1876 v vasi Jesenica, v občini Cerkno. Na gorenjske Jesenice je prišel kot že izučen mizar in tu ostal zaradi ljubezni. Bil je marljiv delavec, premišljen investitor, lastnik trgovin in podjetnik.

Čuferjeva trgovina, gostilna Golica in bencinska črpalka ob glavni cesti nasproti današnjega Zdravstvenega doma. Balkonček iz fotografije je na stavbi še danes prepoznaven in tudi hiši se še vedno reče »Pr' Čufer« (vir: osebni arhiv Dušan Prešern)

Leta 1929, ko so Jesenice iz trga postale mesto, je bil Andrej Čufer župan. Svoje delovanje v javnosti je opisal tudi sam (po zapisih iz leta 1943):

»Uradni občinski prostori so bili v stari šoli (Kosovi graščini) … Poslopje je bilo v zelo slabem stanju in zanemarjeno, v njem sta imela prostore še dva obrtnika in druge stranke. Najprej sem poskrbel za popravila v stavbi (nova okna, novi podi) in obrtnikom priskrbel druge prostore, da se je lahko v graščino preselil urad, ki je bil tako občanom bolj pri roki. Napravila se je v drugem nadstropju tudi dostojna sejna dvorana. Potem se je pa pričelo z delom.«

Takrat so uredili tudi vodovod in kanalizacijo, železniški podvoz, Hermanov most čez Savo, povečali so občinsko pokopališče, izravnali cesto od hotela Triglav do Hrovata, postavili pločnike itd.

Andrej Čufer je umrl leta 1944.

Prof.dr. Jože Mencinger, od leta 2000 častni občan občine Jesenice (vir: osebni arhiv Jože Mencinger)

V Čuferjevem gradiču je bil leta 1941 rojen tudi znani prof. dr. Jože Mencinger. Po njihovi družini se je hiše prijelo še ime »Mencingerjeva vila«. Kot vnuk Andreja Čuferja je Jože s starši, bratom Avgustom in sestro Marinko tukaj preživljal otroštvo. Po Murovi je hodil tudi v Gimnazijo Jesenice, kjer je leta 1960 maturiral. Je nosilec mnogih pomembnih funkcij v družbi: uveljavljen raziskovalec, ekonomist, mednarodni predavatelj, bivši rektor Univerze v Ljubljani. V letih 1990–1991 je bil prvi minister za gospodarstvo Republike Slovenije in podpredsednik Vlade Republike Slovenije. Je tudi prejemnik državnega odlikovanja »Zlati častni znak svobode Republike Slovenije«. Maja leta 2020 je bil imenovan tudi za častnega meščana Ljubljane.


TABLA 3: Višnarjevo korito

BOARD 3: Višnar Trough

Mirca je 1025 m visok hrib nad Murovo, ki je poln vode, saj ta teče od vsepovsod. Frančiška Pristov pripoveduje:

»Starejši so rekli, da je v njej celo jezero. To jim kar verjamem, ker je mama na koritu na Murovi ujela pravo in živo postrv.«

Prebivalci Murove so vodo speljali v prekatna korita in jo uporabljali kot pitno, za pranje perila in za napajanje živine. Od nekdanjih petih korit sta ohranjeni samo še Pr' Višnar in Pr' Škafar.

Marjan Židanek: Višnarjevo korito (vir: fototeka GMJ)

»Pr' Grmon« se je reklo hiši, poleg katere še vedno stoji Višnarjevo korito z letnico. Od Grmona je hišo kupil Karl Višnar, ki je sem prišel iz Češke. Njegov sin Drago se je rezbarjenja lesa naučil od nekega ruskega ujetnika in leta 1919 z ženo Pavlo Višnar tukaj začel z obrtjo lesenega spominkarstva. Po tem sta postala zelo znana, ne le na območju nekdanje Jugoslavije, ampak po vsej Evropi, izdelke pa so izvažali tudi v ZDA. Za svoje delo sta prejela mnoga mednarodna priznanja. V tistem času je bila pred Višnarjevo delavnico večkrat gneča zaradi turistov, ki so se vračali domov in želeli kupiti spominek.

Drago in sinova Janez in Marjan okoli leta 1970 na razstavi v Kranju (vir: fototeka GMJ)

Janez Višnar ml. pripoveduje:

»Pravili so mi, kako je šel stari ata Drago na vlak proti Dubrovniku, s polnim kovčkom spominkov za prodajo. Potoval je z vlakom do Reke, potem pa z ladjo naprej. In nemalokrat se je zgodilo, da je že med potjo vse prodal. Zato je po tem kar pobiral naročila za naslednjič, ko bo spet potoval tam mimo …«

Višnarjeva kapelica z ročno izrezljanim kipcem Marije leto 1945 (vir: fototeka GMJ)

Obrt so po očetu povzeli skoraj vsi sinovi, v delo so bili vpeti tudi vnuki in vnukinje. Vse do konca 20. stoletja so naslednje generacije Višnarjev uspešno nadaljevale obrt, nato pa so luči v delavnici ugasnile.

Višnarjevi fantje leta 1935, z desne: Marjan, Damjan, Janez, Florjan in Bogdan (vir: fototeka GMJ)

Višnarjevo korito so kasneje uporabljali predvsem za živino, po začetku izdelovanja lesenih spominkov iz njega niso več pili.

Višnarjevi leseni spominki (vir: fototeka GMJ)

Izdelke je bilo namreč vedno treba impregnirati, zato so jih pobarvane najprej v koritu namočili, da so se napili vode, potem so jih namočili v posebno barvilo (bajc), še enkrat splaknili v koritu in posušili. Tako so izdelki vase bolj vsrkali barvo, kar jim je dalo daljšo obstojnost.

Prvi vodni zbiralnik ob vznožju Mirce okrog leta 1927 (vir: fototeka GMJ)

Zaradi gradnje vodnega zbiralnika se je nad tem delom Murove sprožil plaz. Pri delu in nalaganju materiala so namreč zrahljali teren, zato se je skala začela premikati in teren polzeti. Ko so to ugotovili, so spodaj ljudi izselili, in še dobro, da so tako ukrepali, saj se je skala res privalila do hiš in porušila tri domačije (Rekeljnovo, Zimovčevo in Glorijevo). Njihovi lastniki so bili mali kmetje in so k sreči imeli še zemljo na Plavžu, kjer so si postavili nove hiše. Pravijo, da se je takrat uresničila prastara prerokba, da se bo ogromna skala na Mirci nekoč zrušila in uničila Murovo. Območja, kjer je skala porušila te hiše, se je prijelo ime »na plazu«, in prav tam si je hišo postavil Drago Višnar.


TABLA 4: Na klancu

BOARD 4: »On the slope«

Marjan Židanek: Korito na klancu ali Mlinarjevo korito (vir: fototeka GMJ)

Na klancu je križišče Murove in Kosove, kjer je bilo nekoč središče naselja. Mimo je tekla Stara rudna pot. Ob koritu je bilo stalno živahno, mladi pa so se zbirali na Mlinarjevem skednju.

Mlinarjev hlev s skednjem (vir: fototeka GMJ)

Družina Mihe Šranca (vir: fototeka GMJ)

Lastnik domačije z današnjim naslovom Murova 12 je bil Miha Šranc, ki je mlel žita v mlinu ob potoku Jesenica, prejšnje generacije iz hiše pa so tam mlele beli kamen za gips (mavec). Zato domače ime »Pr' Mlinar«, ki se je kasneje prijelo tudi korita. Po drugi svetovni vojni so korito podrli in na njegovem mestu zgradili podzemni požarni bazen.

Takratnega življenja se takole spominja Anton Ravnikar, »Mlinarjev«:

»Ker v hiši ni bilo vode, smo ponjo hodili s kanglo in zajemalko v korito. Ko smo vodo napeljali v kuhinjo, je to veliko pomenilo mami. A tudi korito na prostem je imelo prednosti, okoli njega se je vedno nekaj dogajalo: voda je bila pitna, ob njem se je napajala živina in pralo perilo, bil pa je še prostor za igre. Ko je eden od otrok padel v korito, so vanj namestili deske. Voda na koritu se ni zapirala, saj je je bilo dovolj in je izvirala le 150 m višje. Pri praznovanju Miklavža je marsikatera punca občutila hlad njegove vode.«

Matijevčeva (levo) in Pavelkova domačija (desno) okrog leta 1930 (vir: fototeka GMJ)

Druženje na Murovi je bilo vedno obarvano z veliko pogovora in smeha ter pospremljeno z glasbo in petjem. Dogajanje v Matijevčevi hiši na klancu, po spominih Matevčeve Ane:

»Po eni »štapi« (stopnici) se je skozi nizka vrata vstopilo v majhno kuhinjo, kjer so se ob večerih zbirali še »ledik« (neporočeni) mladi fantje in dekleta. Stari ata, ki je bil »jager« (lovec), jim je pripovedoval lovske in druge zgodbe o nerazložljivih pojavih in videnjih …«

Ansambel Murova leta 1938, z leve: Feliks Legan, Franc Vidic, Rado Rupnik, Anton Žerjav, Janez Šest, Alojz Čelik (vir: fototeka GMJ)

Ana nadaljuje:

» … V tej kuhinji se je veliko pelo, igralo in plesalo. Stric Tonček je igral na kitaro, tamburico, mandolino. Za kitaro je prijel še sosed Rado Rupnik, harmoniko pa je potegnil Bedenov (Rodarjev) Jaka. Sicer pa so vsi obvladovali več instrumentov. Ob cerkvenih praznikih so znali še ubrano pritrkavati v zvoniku bližnje cerkve. Ker takrat radia še ni bilo, je radioamater Smolejev Slavc pripravil ozvočenje na podstrešju hiše, da se je skozi lino razlegala glasba in petje daleč naokoli. S temi glasbeniki, ki so bili združeni v ansambel, je občasno zapel tudi Franci Koren, kasnejši pevec ansambla Avsenik iz Begunj.«

Hokej na klancu, leta 1965 (vir: fototeka GMJ)

Mladi z Murove so se veliko družili in se ukvarjali s športi in igrami, saj v tistih časih še ni bilo televizije. Pozimi so se sankali, različno zahtevne proge za smučanje so si postavljali od Pejc nad Murovo in vse do hiš. Prostor na klancu so polivali z vodo in ga ravnali z vročimi krpami, da so naredili drsališče in igrišče za hokej.

Leta 1964, Murovške igre (vir: fototeka GMJ)

S prostovoljnim delom so na travnati površini nad naseljem sami uredili velik prostor za trening atletike. Isto poletje so tam organizirali »Murovške igre«, tekmovanje v atletskih disciplinah: skok v višino, skok s palico in skok v daljino. Franci Šranc se spominja:

»To prireditev si je ogledalo mnogo Murovčanov. Mladi smo bili zelo veseli in ponosni, da je prireditev uspela.«

Ekipa NTK Murova v Mini hali, leta 1971 (vir: fototeka GMJ)

Na Murovi je bil šport številka ena vedno namizni tenis. Igrali so ga na dvoriščih, skednjih, pri Markešu in tukaj na klancu, na urejenem prostoru nad požarnim bazenom. Napeljali so celo elektriko in poleti so stari in mladi loparje vihteli vse do noči. Ker je večerni hrup motil bližnje sosede, so začeli razmišljati o primernejšem prostoru. Izbrali so teren, kjer so bile nekaj let prej organizirane Murovške igre.

»Mini hala« ob otvoritvi leta 1972, na strehi svetleč napis (vir: fototeka GMJ)

Glavni pobudnik postavitve Mini hale je bil Franc Ravnikar. O dejavnosti v njej pripoveduje Franci Šranc, kasnejši trener mlajših generacij:

»Sčasoma je čedalje več mladih z Murove in tudi s Plavža prihajalo na treninge, tako da je Mini hala, ki je bila namenjena pretežno rekreaciji, postala pretesna za vse dejavnosti sekcije Murova. V dvorano, kjer je bilo prostora za eno mizo, smo postavili dve. Za trening je še nekako šlo. Tretjo mizo smo namestili v garderobi. Z dobro voljo smo premagovali prostorsko stisko in kmalu so se pokazali lepi rezultati dela z mladimi.«

Mini hala, leta 2020 (vir: osebni arhiv Romana Smagin)

Tekmovalna dejavnost je potekala do leta 1993, od takrat pa se tukaj zopet igra bolj rekreativno.

Šranga na Murovi ob poroki Zore Hafner leta 1978 (vir: fototeka GMJ)

Pred poroko so svatje nevesto prišli iskat na njen dom in dolgo prosili, da so se vrata odprla. Najprej so »dobili« našemljene ženske in šele tretja, ki je prišla do vrat, je bila prava. Na poti do cerkve je par ustavila šranga (zapora). Po pregovarjanju so morale priče plačati, skupaj so nazdravili in šranga se je odprla. Pred vstopom v cerkev je nevesta svatom vrgla nekaj krajcarjev, po tem se je začel poročni obred. A po poroki se razne nagajivosti še niso končale.

Ohranjanje starih običajev ljudi povezuje v skupnost. Povezanost prebivalcev Murove prikazuje slika šrange, ki je bila postavljena prav tukaj na klancu.


TABLA 5: Markeševa hiša

BOARD 5: Markeš House

Hiša izstopa iz prvotno pretežno kajžarske gradnje po Murovi in kaže sledi visoke stavbarske arhitekture. Ohranjen je poznobaročni portal iz zelenega tufa in poznogotski kamniti kletni portal. V hiši je bila nekdaj gostilna, strojarna in tudi čevljarna. V drugi polovici 19. stoletja jo je kupil Jožef Markeš, katerega rodbina je tukaj ostala do danes.

Okoli leta 1950 (vir: fototeka GMJ)

Leta 1897 se je tu rodil Jožefov sin Jože. Že mlad se je v železarni izučil za električarja in v tem poklicu zablestel. V pritličju hiše si je uredil delavnico, kasneje čez cesto še drugo. Kot pionir električarstva je v domove pripeljal žarnice, napredno razmišljujoči inovator v njem ga je gnal, da je sestavil sončni kolektor. V domači hiši je že pred letom 1941 priklopil telefon, kamor so po tem klicali tudi druge prebivalce Murove. Doma so kmalu imeli tudi radio, ki so ga sosedje radi prišli poslušat. Bil je spoštovan član Strokovne zadruge koncesioniranih elektrotehnikov in prvi pobudnik za izdajo Elektrotehničnega vestnika.

Jože Markeš z družino (vir: fototeka GMJ)

Svoje delo je imel Jože zelo rad in verjetno je prav zato skozi petdesetletno kariero vanj uspel pritegniti vseh pet sinov, nečake, pa tudi vnuke.

Valentin Markež, župan Jesenic od leta 1935 do 1941 (vir: osebni arhiv Francisco Markez)

Kot vsi Jožetovi sorojenci je bil leta 1894 v tej hiši rojen tudi brat Valentin. Njegov priimek je bil zapisan s končnico »ž« zaradi birokratske napake in še danes obstajata obe različici v sicer isti sorodstveni liniji.

Valentin z družino (vir: osebni arhiv Francisco Markez)

Valentin je končal trgovsko šolo v Ljubljani in se po nekaj letih dela kot železničar zaposlil pri Kranjski industrijski družbi (KID) na Jesenicah. Vodil je upravo posestev podjetja, kasneje pa postal glavni računovodja v takrat največjem železarskem podjetju na območju Slovenije.

Znan je bil po aktivnem udejstvovanju v javnem življenju: kot mlad je bil član prosvetnih in strokovnih organizacij, kasneje tudi politik. Tako je bil v težkem obdobju pred drugo svetovno vojno izvoljen za župana Jesenic, mesta, ki je takrat štelo približno 9000 prebivalcev.

Tone Čufar v mladih in zrelejših letih (vir: fototeka GMJ)

V Markešovi hiši je v kletnih prostorih nekaj časa živela tudi družina znanega jeseniškega literata Toneta Čufarja, ki ga je mama v tej hiši povila leta 1905.


TABLA 6: Janezkova šola

BOARD 6: Janezek’s School

Kajžarske hiše so brez temeljev postavljali na skalnat teren, pozidali pritlični del, zgoraj pa je bilo vse leseno. Strehe so pokrivali z lesenimi deskami cepljenkami – »šinkeljni«. Takšne gradnje je hiša Pri Janezku, z lesenim nadstropjem in gankom, ki je redek primer ohranjene kmečke hiše. Znotraj je bila izba in črna kuhinja ter leseni stropi.

Šola pri Janezku (Murova 18) okoli leta 1970 (vir: fototeka GMJ)

Hiša je znana kot prva jeseniška šola. Leta 1825 je bil tu uveden redni enorazredni, nato pa dvorazredni pouk. Leta 1882 je Občina Jesenice kupila Kosovo graščino, kjer je nato potekal šolski pouk.

Učitelj Jožef Klopčič in jeseniški šolski svet med leti 1877–1881, ko je učil na Jesenicah (vir: fototeka GMJ)

Janezkovo šolo so obiskovali učenci iz kmečkih in delavskih družin, ki so preko ramen nosili malho iz grobega platna. Pisali so na trd, skoraj pergament papir, ali na šolske tablice iz črnega kamna skrilavca. Brisali so s prekuhano in presušeno drevesno gobo. Učili so se branja, pisanja in računanja.

V zapisih o prvem obdobju šolstva na Jesenicah je omenjen učitelj Janez. Bil naj bi manjše in drobne postave, zato so ga imenovali za Janezka. Od tod ime Janezkova šola. Živel naj bi v skromnem stanovanju s pečjo kar v šoli, tudi kuhal si je sam.

Zunanjost Pračkove hiše na Murovi 19 (vir: fototeka GMJ)

Poleg šole stoji ohranjena kajžarska domačija, z zidanim pritličjem in lesenim nadstropjem. Tudi tukaj je bila v notranjosti samo izba in črna kuhinja. Je lepa vrhkletna hiša, ki še oznanja staro slavo in priča o oblikah stavbarstva v lesu, ki je nekdaj prevladovalo na starih Jesenicah. Danes je znana tudi kot Pračkova hiša.

Ciril Praček, 1913–2000 (vir: Zapuščina Cirila Pračka, Občinska knjižnica Jesenice)

Hišo je leta 1923 kupila družina Praček, tukaj so živeli do leta 2011. Oče je zgodaj umrl, mama pa je ostala sama s šestimi otroki. Starejši sin Ciril je postal skrben brat za mlajše sorojence in se obenem uspešno šolal.

Ciril na zimskih olimpijskih igrah v Garmisch-Partenkirchnu, leta 1936 (vir: Zapuščina Cirila Pračka, Občinska knjižnica Jesenice)

Cirilova največja strast je bilo smučanje in gorništvo. Kot izjemen smučar je bil večkratni državni prvak v alpskih disciplinah in že leta 1931 član jugoslovanske reprezentance. Na olimpijskih igrah v Garmisch-Partenkirchnu je dosegel 15. mesto v alpski kombinaciji, udeležil se je tudi iger v St. Moritzu leta 1948. Na svetovnem prvenstvu leta 1939 v Zakopanah je dosegel 7. mesto v slalomu in 12. mesto v alpski kombinaciji. Kasneje je učil tudi mlajše, bil je npr. prvi trener bronaste olimpijke iz Lillehammerja 1994, Alenke Dovžan.

Kot alpinist je opravil več kot 300 plezalnih vzponov, od tega 11 prvenstvenih. Postal je član Gorske reševalne službe in z jeseniškimi gorskimi reševalci sodeloval kar pol stoletja, za kar je prejel tudi priznanja Planinske zveze Jugoslavije in Slovenije ter zlati znak GRS.

Vestno je zapisoval svoje delo, udejstvovanja in izkušnje, popisoval poti in razmere v gorah. Tako je zbral ogromno gradiva in svoje spomine nazadnje izdal leta 1999 v knjigi Vrnite mi moje sinove z gore. Že pred tem je pisal članke in razprave, priročnike (Smučanje, Slalom) in vodnike (Turni smuk) ter drugo strokovno čtivo (Med gorskimi reševalci).

Črni vrh nad Planino pod Golico: Lojzka in Anica Praček (vir: Zapuščina Cirila Pračka, Občinska knjižnica Jesenice)

Od drugih bratov in sester je Ciril za smučanje najbolj navdušil mlajšo sestro Lojzko, ki je pod njegovim mentorstvom pogumno tekmovala med konkurenco moških na Triglavskih smukih, kasneje pa dolgo let uspešno tudi v ženski reprezentanci.

Črni vrh nad Planino pod Golico: Lojzka Praček na štartu (vir: Zapuščina Cirila Pračka, Občinska knjižnica Jesenice)

Na Vršiču: Ciril Praček, zadaj v sredini sestra Lojzka (vir: Zapuščina Cirila Pračka, Občinska knjižnica Jesenice)

TABLA 7: Škafarjevo korito

BOARD 7: Škafar Trough

Na Murovi danes stojita samo še Višnarjevo in obnovljeno Škafarjevo korito. Včasih jih je bilo pet, in sicer še: Smukovo (na začetku Murove), korito na klancu, znano tudi kot Mlinarjevo (na sredi naselja), ter Svedrarjevo, ki je stalo nižje, zraven Kosove graščine, a ga še prištevamo med korita starih Jesenic.

Marjan Židanek: Škafarjevo korito (vir: fototeka GMJ)

Večinoma še lesena Škafarjeva hiša okrog prve svetovne vojne (vir: fototeka GMJ)

V neposredni bližini stoji hiša z imenom »Pr' Škafar«, kjer so nekdaj izdelovali škafe, »putrhe« (lesene posode za spravljanje ulovljenih rib) ter različne vrste cokel – za pastirje, rudarje in druge.

Coklarji z Murove v Plavškem rovtu 1935 (vir: fototeka GMJ)

Murovški coklarji so leta 1934 ustanovili društvo »Cokelburg«. Člani so ob vpisu dobili miniaturne coklice, ki so jih kot spominek izdelovali pri Višnarjevih. Bile so rdeče, modro obrobljene in z motivi majhnih belih rožic. Člani društva so se redno srečevali. Kdor na srečanjih coklic ni imel pri sebi, je plačal kazen (20 par in več). V lepi leseni šatulji na ključ se je največ denarja nabralo ob nedeljah, ker so običajna oblačila vsi zamenjali za »mašna« in coklice pozabili vzeti s seboj. S tako zbranim denarjem so potem organizirali kakšen izlet ali šli na gasilsko veselico.

Večje družabno srečanje s pohodom je bilo na kmetiji Zakamnik v Plavškem Rovtu, ki so ga organizirali predsednik Anton Žerjav, tajnik Franc Rupnik in blagajnik Feliks Legan. Spredaj je Janez Pogačar »Škafarjev« nosil klubski znak: velike izrezljane planšarske cokle na drogu, z napisom »Klub murovških coklarjev, ustanovljen leta 1934«.

Domačije ob Škafarjevem koritu (vir: fototeka GMJ)

Prebivalci Murove so se skozi čas ukvarjali z različnimi dejavnostmi in obrtmi in s tem poskrbeli za lastno preživetje ter razvoj naselja, nekateri pa so s svojim delom ime Murove ponesli tudi v svet. Poleg omenjenega lesnega spominkarstva in coklarstva velja izpostaviti tudi znanega inovatorja in pionirja v elektrotehniki Jožeta Markeša, dolgo let je bilo uspešno mizarstvo pri Mokern, pa krovstvo pri Cimpermanu. Na različnih lokacijah so za gostinsko ponudbo skrbeli krčmarji, imeli so tudi zidarje in kovače. Več generacij iz hiše pri Mlinarju je delalo v mlinu ob potoku Jesenica, kjer so mleli bel kamen iz Žerjavca za pridobivanje gipsa (mavec), po prenovi mlina pa so mleli žito. Čeprav tukaj niso našteti vsi, pa so vsi zaslužni za rast in povezanost sosedov v skupnost, ki zna stopiti skupaj, si pomagati, se zabavati in … preživeti.

Po Murovi stoji le še nekaj hiš, ki so ohranile obliko in podobo, kot so jo imele včasih. Kljub temu pa so mnoge do danes obdržale svoje staro hišno ime, to je, kako se je pri hiši včasih reklo. Med temi nekatera razkrivajo poklic ali status gospodarja, druga lego ali funkcijo stavbe … Prav vsa pa dodajo svoj del pri ohranjanju spominov na stare Jesenice.


Viri:

  1. »Kako so na Murovi včasih živeli?« (Ljudska univerza Jesenice, 2010)
  2. »Ta stare Jesenice ali Murova in Plavž« (Zdenka Torkar Tahir, Gornjesavski muzej Jesenice, 2010)
  3. Občinska knjižnica Jesenice – Zapuščina Cirila Pračka
  4. Ustno domačini: družina Čufer, Janez Pšenica, Avgust Mencinger, Jože Mencinger, Janez Višnar ml., Anton Ravnikar, Dušan Hafner, Marija Markeš, Zvonka Petrovič

 

 

Kolofon:

Projekt: »Spomini starih Jesenic«
Financiranje: Občina Jesenice
Izvedba: Razvojna agencija Zgornje Gorenjske
Lektura in prevod: TellUs, Maja Davis s.p.
Oblikovanje in obdelava fotografij: Jamaja, Maja Rostohar s.p.
Jesenice, 2020

PUBLIKACIJA

URADNE URE

  • Maj, junij, september, december
  • ponedeljek – petek
    08.00 - 12.30 in 13.00 -16.00
  • sobota
    10.00 – 12.30 in 13.00 -16.00
  • Julij, avgust
  • ponedeljek – petek
    09.00 – 12.30 in 13.00 -19.00
  • sobota
    10.00 – 12.30 in 13.00 -16.00
  • Oktober, november, januar, februar, marec, april
  • ponedeljek – petek
    08.00 - 12.30 in 13.00 -16.00
  • sobota, nedelja zaprto

Uredniki