Minuli konec tedna smo na Jesenicah in praktično po vsem svetu spremljali razplet finalne tekme nogometne lige prvakov. Množice navijačev po vsem svetu so spet dokazale, da je nogomet najbolj pomembna postranska stvar na svetu. Podobno je na Jesenicah najpomembnejša postranska stvar hokej.

Racionalne razprave o tem, zakaj je lahko šport tako pomemben, zakaj množice navijačev nestrpno pričakujejo tekme in se o tem pogovarjajo v neskončnih debatah, se veselijo ob uspehih svojih športnikov ali pa žalujejo za zamujenimi priložnostmi, je skorajda odveč. Lahko pa ugotovimo, da šport spremljajo čustva: tako smo bili na Jesenicah, na primer, že mnogokrat ponosni na uspehe naših hokejistov.

Za nami je izjemen konec tedna, ko smo lahko utrdili naše prepričanje, da imamo na Jesenicah veliko razlogov za ponos. Praznovanje 145. obletnice delovanja Pihalnega orkestra Jesenice-Kranjska Gora, ki so ga godbeniki in godbenice zaznamovali s slavnostnim koncertom v polni dvorani Gledališča Toneta Čufarja in s parado devetih prijateljskih pihalnih orkestrov iz Slovenije, Avstrije in Nemčije, je le nov dokaz za to. Ko k temu dodamo še zelo spodbudne besede ministra za kulturo mag. Zorana Pozniča, ki je bil na slavnostnem koncertu prijetno presenečen in zadovoljen ob visoki ravni glasbenega poustvarjanja orkestra, smo dobili še dodatno potrditev, da so naši občutki ponosa upravičeni.

Minister je v orkestru, ki na eni strani združuje izkušene godbenike, na drugi pa številne mlade glasbenike, prepoznal velik potencial, tudi za prihodnost orkestra. Hkrati je posredno pohvalil delovanje Glasbene šole Jesenice, ki mladim daje dobro podlago in kakovostno glasbeno znanje, s katerim nadaljujejo bogato tradicijo jeseniškega godbeništva.

Z namenom ohranjanja čim tesnejših vezi z občani so ob sredah popoldan vrata županske pisarne odprta za občane. Eno od najbolj perečih vprašanj, ki ga izpostavljajo občanke in občani, je mirujoči promet. Zlasti na Plavžu, kjer je gostota poseljenosti največja, je problem najbolj izrazit, podobno je v drugih bolj strnjenih naseljih.

Neredko se zgodi, da občan iz službe pride pozno zvečer ali ponoči in na Plavžu zaman išče parkirni prostor v neposredni bližini bloka ali stolpnice. Avto zaradi zasedenosti parkirnih mest parkira na zelenici in si na ta način prisluži plačilo globe za nepravilno parkiranje. Seveda obvestila medobčinskih redarjev o nepravilnem parkiranju voznike razjezijo in jih spravijo v slabo voljo.

Na Jesenicah smo s številnimi prireditvami zaznamovali 90. obletnico pridobitve mestnih pravic. Tako smo se ob prazniku skupaj poveselili, hkrati pa izpostavili nekaj ključnih vprašanj, ki so pred nami. Prav gotovo je vprašanje staranja prebivalstva in odseljevanje mladih ena najbolj perečih tematik, ki nas bo zaposlovala v bližnji prihodnosti, a ne smemo zapostaviti drugih pomembnih vidikov življenja v naši lokalni skupnosti.

Dejstvo je, da nas je železarstvo na Jesenicah zelo zaznamovalo. Pa ne le zaradi narave dela, ki je bilo težaško, ampak tudi zaradi različnih okoliščin, ki so Jesenice zaznamovale v preteklosti in nas zaznamujejo še danes.

Spoštovane dame in cenjeni gospodje. Spoštovani član Državnega sveta Bogomir Vnučec, cenjeni kolegi župani in drugi predstavniki sosednjih in pobratenih občin. Prijazno pozdravljeni častni občani in občinski nagrajenci, občinski svetniki in svetnice ter vsi ostali, ki ste s svojo prisotnostjo počastili naš praznik. Prisrčno dobrodošli.

Na Jesenicah je po decembrskih lokalnih volitvah zavel nov veter. Z novo energijo in s svežimi zamislimi, z znanjem in z ustvarjalnostjo smo smelo vstopili v novo leto in verjamem da – v novo obdobje občine Jesenice.

Vstop v novo ero Jesenic sovpada s praznovanjem 90. obletnice pridobitve mestnih pravic. V veliko veselje in čast mi je, da vas ob okroglem jubileju lahko pozdravim kot novi župan mesta in občine.

V prejšnjem županovem kotičku na spletni strani sem razmišljal o tem, kaj nas določa kot sodobne Jeseničane. Enoznačnega odgovora seveda nismo ponudili, a nam ugotovitve lahko dajo nekaj namigov oziroma iztočnic za nadaljnje razmišljanje.

Želim namreč, da bi si vsi skupaj odgovorili na vprašanja povezano z identiteto prebivalcev, mesta in občine. Ko se namreč spoznamo, vemo, kaj hočemo. Za Jesenice in za občino si želim, da bi skupaj ugotovili, kaj nas povezuje, kdo smo in kaj hočemo.

Po zaključku študija na ljubljanski Fakulteti za družbene vede sem se na prelomu tisočletja vrnil v domači kraj. »Opremljen« s politološkimi znanji in na podlagi ocene, da posamezne družbene skupine (v tem primeru lokalne skupnosti) povezujejo skupni interesi, sem si kot nadobudni novinar, ki je začenjal svojo novinarsko pot na jeseniškem Radiu Triglav, postavil vprašanje iz naslova: kdo sem Jeseničan?

Razmišljal sem takole: če vem kdo sem, vem tudi, kaj hočem in tako torej vem, kateri so moji cilji ter kateri so moji interesi. Podobno kot to velja za posameznika, tudi za lokalno skupnost velja enako. Šele ko skupnost ve, kdo oziroma kaj je, in ko ve, kaj zmore oziroma kaj zna, lahko prepozna svoje potrebe in ugotovi, kaj hoče oziroma kaj želi doseči kot skupnost. Ko se spoznamo, lahko opredelimo cilje skupnosti.

Vsaka veriga je močna toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen, pravi modrost. Podobno je tudi skupnost močna toliko, kolikor je močan najšibkejši član te skupnosti. Bolj ko je skupnost povezana, bolj so močni posamezni členi, močnejša je skupnost. 

V interesu naše lokalne skupnosti je, da živimo v močni skupnosti in da smo skupaj čim tesneje povezani. Tesne povezanosti skupnosti ne more biti brez zaupanja, ki je kot nekakšno lepilo, ki medsebojno povezuje člane skupnosti.