Odeta v barvo svoje mladosti se v nočni tišini spominja davnih časov. Ljudska šola, nižja in višja gimnazija, prva svetovna vojna, prva Jugoslavija, druga svetovna vojna, druga Jugoslavija. Zdaj mirno diha slovenski zrak. Žalostna je le takrat, kadar se zaman trudi prešteti dijake, ki so tu zapeli: Gaudeamus igitur …

Prešernov rod je zapustil sledi ob cerkvi in vasi … še živijo v tem kraju.

V naravnih nesrečah je bila preizkušena. Nekoč do tal porušena. Zdaj stoji ponosna nad vasjo.

Drugače je zdaj pod Golico,
zvon svetokriški zvoni.
Spomine na čase pretekle,
na črne rudarje budi ...

Jeklo, trda siva kovina, je dalo navdih umetniku. Za ponos našemu mestu in nam, njegovim jeklenim prebivalcem …

Vanjo se zatekajo tisti, ki jim moč sakralnega objekta veliko pomeni. In tisti, ki se v njej priklonijo zgodovini …

Samo mogočni gospodarji in njihovi najbližji so vstopali vanjo, v njej živeli in se z njo ponašali.

Zdaj je našemu mestu v ponos. Razstavljene umetnine, prikaz zgodovine in čarobni prostor za srečne vzdihe: da, za vedno …

Koliko nog je šlo po tej poti? Koliko težkih misli in neizpolnjenih sanj se je izgubilo med prvimi jeseniškimi selišči … Danes ta košček mesta ponuja lep sprehod.

Na svečnico po stari navadi v njej blagoslovijo vse sveče …

V času Napoleonovega pohajkovanja po Evropi je stavba dobila svoje ime. Očitno za vekomaj. Čeprav so v njej kasneje živele delavske družine, danes pa …

Dan za dnem se odstirajo spomini na leto 1538, ko so Ruardi začeli z gradnjo graščine sooblikovati Staro Savo. In na vsa leta, ki so sledila.