Mi varujemo to cvetje,
v naši vasi je doma.
Kar narava nam je dala,
človek naj ne pokonča …

Reka Radovna reže v globino strugo svoji vodi. Pod ozke zavarovane steze in lesene mostičke. Spreminja jo v srebrne tolmune in bučeče slapove. Kaplje pršijo na vse strani. Če pogledaš v globino, popotnik, se v glavi rado zvrti. Od vsega lepega …

Na tej zemlji živimo in bomo živeli.
Ker vemo, da je bil nekdo pred nami …
Ostale so sledi … Da bi naši vnuki brskali po njih …

Visoko pod nebo je pripeta Golica,
gola lepotica, ki s svojimi nekoliko nižjimi,
z grmovjem in drevjem poraslimi sosedami
kljub višini nežno zaokroža podobo prelepega koščka zemlje v Karavankah.

Kako je čudno lep ta svet. V daljavi Julijci, tu Karavanke. Struška, Belščica in jasen svod. V kotanji spijo davne tihe sanje …

Trdo hodi kmet za svojim blagom. Zdaj požene prvesnico, ki zaostaja, pogleda za teletom, ki trmasto rine v brezpotje, in si popravi klobuk, ki mu je že skoraj zakril pogled. Še pol ure, pomisli, pa bo za dobre štiri mesece opravljeno … To zimo je šlo s krmo na tesno …

Pa ne, da se bo črna hosta razlezla čez pašnike in bodo trave in rože umrle v temi?

Korak za korakom, meter za metrom do tja, kjer smo v jeseniški občini najbliže soncu in zvezdam, kjer se misli uredijo in sanje pozlatijo …

Kaj, v naturo 2000 so vas dali?
So že vedeli zakaj!
Zgodbo o naši imenitnosti so bržkone dobro poznali.

Ali je kaj trden most?
Kakor kamen kost.
Gre lahko naša vojska skoz?
Ja, če nam daste zadnjega vojaka!

Po viseči brvi čez Savo so hodili javorniški bosopetci pred davnimi časi na potep na Poljane. Visoko v hrib so upehani lezli. Nenadoma pa – pogled na deklico sredi bukovega gozda. Eno samo kamnito srce …

Visoko nad morjem, globoko v Mežakli, leži jama, ki skoraj v vseh letnih časih v sebi ohranja led. Jamarjem ponuja sprejem …

Stresla se je gora, grmelo je med rekami, čez polje; ljudje so prisluhnili. Potem je padlo. Imamo ga. Čudež z drugega sveta. Na Mežakli.

Najlepše v naravi je skrito očem. Na desni strani ceste, ki vodi v Javorniški Rovt, nad strugo potoka Javornik ju iščite. Dva bučeča slapova, dve naravni čudesi. Ko ju boste našli, bo trud poplačan.

Potok Dobršnik je svojo strugo zarezal v južna pobočja Hruščanskega vrha (1776 m) v zahodnih Karavankah in teče skoraj natanko od severa proti jugu. Na kratki razdalji premaguje razmeroma veliko višinsko razliko, zato je nastala slikovita soteska s slapovi. Ta naravna znamenitost predstavlja največjo skupino slapov v Karavankah.

Urejeno razgledišče na Mežakli nudi čudovit pogled na mesto Jesenice in na vrhove Karavank.

Planina leži na jugovzhodnem delu Mežakle na nadmorski višini 1035 m. Na njej se še vedno pase od 10 do 15 glav živine. Poleg Obrance je na Mežakli še nekaj živih planin, ki so večinoma v zasebni lasti kmetov iz vasi gorjanskega konca. Kraško površje Mežakle skorajda nima površinskih vodotokov, zato živino napajajo s kapnico.